Razumevanje odnosa reševalcev do pacientov, ki so samomorilno ogroženi

Povzetek

Uvod: Ključnega pomena pri preprečevanju samomora je pravočasna intervencija ekipe nujne medicinske pomoči. Kakovost obravnave je v veliki meri determinirana z odnosom reševalcev do samomora. Raziskovalno vprašanje je, kako doživljajo in kakšen odnos imajo člani ekip nujne medicinske pomoči do samomorilno ogroženih. Metode: Raziskava temelji na kvalitativni metodi, uporabljena je bila deskriptivna tematska analiza. Podatki so bili zbrani s pomočjo polstrukturiranih intervjujev desetih namensko izbranih reševalcev. Analiza empiričnega gradiva je bila izvedena po smernicah utemeljene teorije. Rezultati: Identificiranih je bilo šest kategorij, ki s pripadajočimi kodami omogočajo razumevanje odnosa v raziskavo vključenih reševalcev do pacientov po poskusu samomora. V raziskavo vključeni reševalci se pri delu s pacienti po poskusu samomora soočajo z različnimi neprijetnimi čustvi. Med obravnavo pacientov, ki so samomorilno ogroženi ali so po poskusu samomora, se soočajo z dilemo, predvsem pri tistih, ki odklanjajo pomoč ali so agresivni. Skušajo jim pomagati na različne načine na podlagi subjektivne ocene ogroženosti ter izkušenj, toda za delo z njimi jim še vedno manjka potrebnega znanja, predvsem s področja komunikacije. Diskusija in zaključki: Odnos udeležencev raziskave do pacientov, ki so samomorilno ogroženi ali so po poskusu samomora, temelji predvsem na čustveni komponenti njihovega dela. Raziskava pokaže, da se pri udeležencih raziskave pojavlja odklonilen odnos, vendar ta ni trajen, pojavlja se le v določenih pogojih, odvisnih od dejavnikov, kot so: ogrožanje drugih, nasilje pacientov, podpora drugih služb in ostalo.